Je telo, ustvarjeno iz petih elementov, ki so bili ustvarjeni iz zavesti, v njem pa prebivata vitalni dih – prana in (ta ista) zavest, kar tvori sestavljeno enovitost. Zavest lahko vznikne le v fizični obliki (v telesu), ki je izvleček petih elementov. Vse oblike življenja vsebujejo vitalni dih in zavest. Četudi so različnih oblik, vsebujejo iste elemente. V osnovi torej ni ničesar, kar bi bilo ”posameznik”. Opravka imamo s fizično obliko, ki je ustvarjena in hranjena z istimi petimi elementi. V tej obliki delujeta življenjska sila (vitalni dih) in zavest – občutek za ”jaz sem” oziroma občutek biti, občutek obstajanja. Ker je vse pojavno sestavljeno iz istih sestavin, ni nobenega razloga za poistovetenje s čimerkoli. Ampak ravno to se zgodi: zavest se poistoveti s telesom in s tem se zgodi ”posameznik” ter krog užitkov in trpljenja.
Vse pojavno se torej zgodi zaradi zavesti. Dokler ni bilo misli, občutka ”jaz sem”, ni bilo ničesar, ni bilo pojavnega – oboje namreč pride hkrati. Ampak zato, ker se poistovetimo s telesom, v katerem se je pojavila zavest, ki za svojo pojavnost potrebuje obliko, je prišlo do ”rojstva” posameznika in ta posameznik trpi. Univerzalna zavest pa je zgolj ime za nekaj, kar je nepojavno.
Ko telo odmre, ga zapustita življenjska sila, ki se združi z zrakom in zavest, ki se združi z univerzalno zavestjo. Tega, kar pa je ”jaz sem” v absolutnem pomenu, pa ni moč ubesediti. Vse dotlej, dokler ne poznaš narave in temeljev teh sestavin, s katerimi se istovetiš, ne moreš poznati razlogov in temeljev obstoja celotnega vesolja, vsega pojavnega, vključno s svojo resnično identiteto. Ko enkrat spoznaš naravo (lastne) zavesti, takrat tudi doumeš, da ti nisi ta zavest. Edini kapital, ki ga pri tem imaš, je občutek ”jaz sem”.