O meni

Človek
Dušan Osojnik, bonpu zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga

O MENIŽe v osnovni šoli, pri predmetu zgodovina, so me navdušila vprašanja o temeljnih življenjskih ”resnicah”, kakor so jih razlagali razni grški misleci. V srednji šoli se je to zanimanje preobrazilo v samoizpraševanje o lastnem obstoju in se razširilo na evropske mislece.

Prva konkretna mistična izkustva segajo v obdobja začetka študija, ko sem odhajal v samostan Pleterje, kjer sem v samoti odkrival razsežnosti tišine in mistiko pletrskega meniškega reda. Se tam spoprijateljil s patrom Wolfgangom, najbrž enim zadnjih pletrskih mistikov, svetim možem, ki je še v času svojega življenja presegel zunanjo formo religije in se  preselil v obličje božjega. Ure in dneve sem imel milost preživljati z njim, ko sem mu pomagal pripravljati glino, iz katere je izdeloval Jezusa in druge svete podobe. On, starec v sedemdesetih, pomirjen s seboj, osvobojen ”jaz, moj in mene” ter jaz, nadobudni, nemirni iskalec resnice. Ni veliko govoril. A tudi, ali pa predvsem tišina preživeta z njim me je učila, osvobajala, napajala srce in pomirjala nemirnega duha.

V tem času sem se pričel podrobneje seznanjati tudi z jogo, budizmom, taoizmom… Hrepenenje je bilo tako močno, da sem za eno leto odpotoval v Indijo z namenom, da najdem avtentičnega učitelja, pravega jogija. Pot ni bila zaman, nasprotno. Večino časa sem preživel v himalajskem predelu. Kasneje, ob redni zaposlitvi, sem se v Indijo še vračal, običajno za mesec ali nekaj mesecev. Indijo še vedno obiskujem.

Pot do zena me je vodila preko vipassana meditacije, s katero sem se srečal na svoji prvi poti v Indijo. Pred približno petindvajsetimi leti sem pod vodstvom korejskih zenovskih učiteljev opravil prvi daljši zenovski meditacijski umik v tišini. Na avtentičen, a vsakomur razumljiv način, skušam zenovsko prakso sedaj približati slovenskemu prostoru. Da bi zmogli razumeti, da je bistvo zenovske meditacije nekaj, kar vsakdo že nosi v sebi, da to ni nekaj, kar pripada samo ”vzhodu”. Posvečam se tudi osebnemu svetovanju.

Moje prvo srečanje z zvoki gongov se je zgodilo tudi v Indiji, pred mnogimi leti. Zadnjih dvanajst let se posvečam javnemu izvajanju blagodejnih, zdravilnih zvočnih kopeli z velikim gongom. Izkušnje kažejo, da imajo največji terapevtski učinek na duha in telo zvočne kopeli, ki se izvajajo izključno z gongom. Zato je, predvsem za skupinski pristop, potreben gong najboljše kvalitete, z obsegom enega metra in več.

Po osnovni izobrazbi učitelj, sicer pa z izkušnjami opravljanja različnih poklicev s področja dela z ljudmi pretežno z roba družbe. Ustanovitelj Zavoda VitaZen in Zen centra Srce tišine iz Ljubljane, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja več meditacijskih pristopov, avtor knjige o meditaciji, seznanjen z različnimi psihoterapevtskimi pristopi, še posebej z realitetno psihoterapijo, osebni svetovalec, bioterapevt in tudi – prejemnik odlikovanja srebrnega reda predsednika Republike Slovenije in prejemnik odlikovanja Združenih narodov…

Verjamem, da v osnovi za to, da bi človek našel mir v samem sebi, da bi spoznal, da sta škarje in platno za oblikovanja lastnega življenja vseskozi v njegovih rokah, ni potrebno nikamor oditi. Hkrati pa verjamem, da ima vsakdo drugačno naravo, ki pa ji je tudi potrebno prisluhniti oziroma v sebi iskati ravnovesje med tistim, čemur pravimo ”srce” in tem, čemur pravimo ”osebnost”, um, z vsemi mogočimi mnenji, prepričanji, miselnimi in čustvenimi vzorci. Ko pride človek v stik s samim seboj, s svojim srcem, najde to ravnovesje in se pomiri z življenjem, ki ga živi. Zaradi zmede, ki jo imamo običajno v sebi, se včasih zdi, da je pot do ravnovesja oziroma do te pomiritve tako dolga. Pa je lahko zagotovo tudi krajša. Pravzaprav veliko krajša, kakor se pogosto misli – brez odvečne mistike in novodobne ”duhovnosti”…

 

Kaj več o meni in mojem delu pa v oddaji Duhovni utrip.