O meni

Človek

Je telo, ustvarjeno iz petih elementov, ki so bili ustvarjeni iz zavesti, v njem pa prebivata vitalni dih – prana in (ta ista) zavest, kar tvori sestavljeno enovitost. Zavest lahko vznikne le v fizični obliki (v telesu), ki je izvleček petih elementov. Vse oblike življenja vsebujejo vitalni dih in zavest. Četudi so različnih oblik, vsebujejo iste elemente. V osnovi torej ni ničesar, kar bi bilo ”posameznik”. Opravka imamo s fizično obliko, ki je ustvarjena in hranjena z istimi petimi elementi. V tej obliki delujeta življenjska sila (vitalni dih) in zavest – občutek za ”jaz sem” oziroma občutek biti, občutek obstajanja. Ker je vse pojavno sestavljeno iz istih sestavin, ni nobenega razloga za poistovetenje s čimerkoli. Ampak ravno to se zgodi: zavest se poistoveti s telesom in s tem se zgodi ”posameznik” ter krog užitkov in trpljenja.

Vse pojavno se torej zgodi zaradi zavesti. Dokler ni bilo misli, občutka ”jaz sem”, ni bilo ničesar, ni bilo pojavnega – oboje namreč pride hkrati. Ampak zato, ker se poistovetimo s telesom, v katerem se je pojavila zavest, ki za svojo pojavnost potrebuje obliko, je prišlo do ”rojstva” posameznika in ta posameznik trpi. Univerzalna zavest pa je zgolj ime za nekaj, kar je nepojavno.

Ko telo odmre, ga zapustita življenjska sila, ki se združi z zrakom  in zavest, ki se združi z univerzalno zavestjo. Tega, kar pa je ”jaz sem” v absolutnem pomenu, pa ni moč ubesediti. Vse dotlej, dokler ne poznaš narave in temeljev teh sestavin, s katerimi se istovetiš, ne moreš poznati razlogov in temeljev obstoja celotnega vesolja, vsega pojavnega, vključno s svojo resnično identiteto. Ko enkrat spoznaš naravo (lastne) zavesti, takrat tudi doumeš, da ti nisi ta zavest. Edini kapital, ki ga pri tem imaš, je občutek ”jaz sem”.

Dušan Osojnik, bonpu zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga

O MENIŽe v osnovni šoli, pri predmetu zgodovina, so me navdušila vprašanja o temeljnih življenjskih ”resnicah”, kakor so jih razlagali razni grški misleci. V srednji šoli se je to zanimanje preobrazilo v samoizpraševanje o lastnem obstoju in se razširilo na evropske mislece.

Prva konkretna mistična izkustva segajo v obdobja začetka študija, ko sem odhajal v samostan Pleterje, kjer sem v samoti odkrival razsežnosti tišine in mistiko pletrskega meniškega reda. Se tam spoprijateljil s patrom Wolfgangom, najbrž enim zadnjih pletrskih mistikov, svetim možem, ki je še v času svojega življenja presegel zunanjo formo religije in se  preselil v obličje božjega. Ure in dneve sem imel milost preživljati z njim, ko sem mu pomagal pripravljati glino, iz katere je izdeloval Jezusa in druge svete podobe. On, starec v sedemdesetih, pomirjen s seboj, osvobojen ”jaz, moj in mene” ter jaz, nadobudni, nemirni iskalec resnice. Ni veliko govoril. A tudi, ali pa predvsem tišina preživeta z njim me je učila, osvobajala, napajala srce in pomirjala nemirnega duha.

V tem času sem se pričel podrobneje seznanjati tudi z jogo, budizmom, taoizmom… Hrepenenje je bilo tako močno, da sem za eno leto odpotoval v Indijo z namenom, da najdem avtentičnega učitelja, pravega jogija. Pot ni bila zaman, nasprotno. Večino časa sem preživel v indijskem himalajskem predelu. Kasneje, ob redni zaposlitvi, sem se v Indijo še vračal, običajno za mesec ali nekaj mesecev. Indijo še vedno obiskujem.

Pot do zena me je vodila preko vipassana meditacije, s katero sem se srečal na svoji prvi poti v Indijo. Pred približno petindvajsetimi leti sem pod vodstvom korejskih zenovskih učiteljev opravil prvi daljši zenovski meditacijski umik v tišini. Na avtentičen, a vsakomur razumljiv način, skušam zenovsko prakso sedaj približati slovenskemu prostoru. Da bi zmogli razumeti, da je bistvo zenovske meditacije nekaj, kar vsakdo že nosi v sebi, da to ni nekaj, kar pripada samo ”vzhodu”. Posvečam se tudi osebnemu svetovanju.

Moje prvo srečanje z zvoki gongov se je zgodilo v Indiji, pred mnogimi leti. Zadnjih enajst let se posvečam javnemu izvajanju blagodejnih, zdravilnih zvočnih kopeli z velikim gongom. Izkušnje kažejo, da imajo največji terapevtski učinek zvočne kopeli, ki se izvajajo izključno z gongom. Zato je, predvsem za skupinski pristop, potreben gong najboljše kvalitete, z obsegom enega metra in več.

Po osnovni izobrazbi učitelj, sicer pa z izkušnjami opravljanja različnih poklicev s področja dela z ljudmi pretežno z roba družbe. Ustanovitelj Zavoda VitaZen in Zen centra Srce tišine iz Ljubljane, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja različnih meditacijskih pristopov, avtor knjige o meditaciji, poznavalec različnih psihoterapevtskih pristopov, še posebej realitetne psihoterapije, osebni svetovalec, bioterapevt in tudi – prejemnik odlikovanja srebrnega reda predsednika Republike Slovenije in prejemnik odlikovanja Združenih narodov…

Verjamem, da v osnovi za to, da bi človek našel mir v samem sebi, da bi spoznal, da sta škarje in platno za oblikovanja lastnega življenja vseskozi v njegovih rokah, ni potrebno nikamor oditi. Hkrati pa verjamem, da ima vsakdo drugačno naravo, ki pa ji je tudi potrebno prisluhniti oziroma v sebi iskati ravnovesje med tistim, čemur pravimo ”srce” in tem, čemur pravimo ”osebnost” z vsemi mogočimi mnenji, prepričanji, miselnimi in čustvenimi vzorci. Ko pride človek v stik s samim seboj, s svojim srcem, najde to ravnovesje in se pomiri z življenjem, ki ga živi. Zaradi zmede, ki jo imamo običajno v sebi, se včasih zdi, da je pot do ravnovesja oziroma do te pomiritve tako dolga. Pa je lahko zagotovo tudi krajša. Pravzaprav veliko krajša, kakor se pogosto misli.

 

Kaj več o meni in mojem delu pa v oddaji Duhovni utrip.