Knjiga o zen meditaciji

je tanka knjiga, ki se v celoti posveča vprašanjem, kot so: kaj je zen, kaj je meditacija, kakšne so njene koristi, zakaj se sploh lotiti meditacije, kako premagovati morebitne ovire v procesu učenja in bistveno – kako se je pravilno naučiti. Razume jo lahko vsak. Bralcu na enostaven način približa zenovsko meditacijo, ki je v osnovi nekaj najbolj preprostega, a je običajno zavita v tančice mističnih skrivnosti ali pa stereotipe o tem, da je to metoda, ki je primerna le za duhovno najbolj ”napredne”.

Zdravnik mikrobiolog, imunolog ter pesnik, pisatelj in esejist, dr. Alojz Ihan, je knjigi na pot napisal:

Hvala za poslano knjigo, res ni obsežna in jo je prijetno prebrati. Ker ravno pripravljam knjigo o praktični obravnavi bolezenskih stanj v zvezi s stresom in zdravstvenimi posledicami patoloških stresnih reakcij, me celo mika, da bi nekaj vašega vključil med možne terapevtske pristope za paciente. Bom še razmislil. Vsekakor me veseli vaša knjižica, ker iz prakse vem, kako težko je ljudi pripraviti do tega, da bi znali preprosto začutiti to, kar zna začutiti vsak kuža ali maček, ki se zlekne na soncu in mu je enostavno v redu.”

Filozof, profesor, predvsem pa pesnik, Boris A. Novak, je o knjigi med drugim zapisal:

‘Nisem nikakršen strokovnjak za zen, le za besedni zven. Zato sem tudi knjigo Dušana Osojnika bral s pesniškimi ušesi. In sem imel občutek, da knjiga diha in se smehlja.”

Knjigo si je mogoče izposoditi v vsaki večji knjižnici ali naročiti po povzetju: 17,00 eur ter poštni stroški storitve ”po povzetju”.

IZ VSEBINE:

”SRCE TIŠINE  bi lahko imenovali tihoto, ki biva v vsakem izmed nas in ni odvisna od zunanjih okoliščin, tudi od dejanskega hrupa ne. Vtkana je v vse religije in mistične tradicije. Ta tihota vabi, ker je del naše izvorne narave. Vsakdo je gotovo že kdaj izkusil takšno notranjo tihoto. Stanje duha, ko misli potihnejo in občutek za ”jaz” nekako zbledi. Morda nas je takšno doživetje doletelo še kot otroke, kje v naravi, ob kakšni dobri novici, med umetniškim ustvarjanjem, prebiranjem poezije, v predani molitvi ali delu, v zaljubljenosti, ob poslušanju glasbe ali v kakšni drugi priliki. Če verjamemo, da imamo takšno stanje duha že v sebi, zakaj ga ne bi priklicali pogosteje? Zakaj ne bi z njim prijateljevali in se zdravili, kjerkoli in kadarkoli, ne glede na razloge ali okoliščine, v katerih se nahajamo? Zakaj iskati vse naokrog, le v sebi ne?

Tudi izročilo zena se obrača k notranji tihoti. ”