Beseda ”mindfulness” se iz angleškega v druge jezike običajno prevaja iz opisa, ki ga je med prvimi uvedel ameriški avtor J. K. Zinn. Hrvati ta angleški izraz prevajajo kot “„usredotočena svjesnost“, Srbi pa kot “svesna pažnja”. Vsi pa ”mindfulness” označujejo kot posameznikovo zavedanje in sprejemanje (nekega) dogajanja brez subjektivnega presojanja, kar lahko ima za človeka (tudi z raziskavami potrjene) številne pozitivne učinke. Na področju osebne rasti oziroma na področju preprečevanja škodljivih posledic stresa in drugih bolezni sodobne družbe, je ta zavestna pozornost postala trend svetovnih razsežnosti. Skorajda ni intelektualca, terapevta, psihoterapevta oziroma mnogih, ki delajo z ljudmi, da pri svojem delu ne bi omenjali pomena ”mindfulness”.
Vsebinsko je ”mindfulness” privzet iz dvatisočpetstoletne budistične meditativne prakse – palijskega izraza SATI. Korektnejši in tudi vsebinsko precej bližji ”sati-ju” ali ”smrti-ju” je prevod v izraz ”to remember” – spominjati se. Spominjati se česa? Povedano poenostavljeno: (nenehno) budno spominjanje občutkov in zaznav, ki se vseskozi pojavljajo v zavesti. In zakaj bi bilo to pomembno? Ker lahko (po budističnem nauku) občutki in zaznave predstavljajo za praktikanta oviro, saj povzročijo različna hrepenenja, ki ga lahko zavedejo in peljejo stran od njegovega osnovnega cilja – to je od osvoboditve, od prepoznave resničnega v prividnem.
V novejšem času smo se s slovenskim prevajanjem izraza ”mindfulness” v okviru budističnih meditacijskih praks pričeli ukvarjati koncem devetdesetih prejšnjega stoletja v Slovenskem budističnem društvu. Nekako najbližji je, poleg izraza ”budnost”, ostal izraz čuječnost.
Omeniti velja, da je slovenski prevod ”mindfulness-a” v čuječnost vsebinsko mnogo žlahtnejši, kakor pa angleški prevod ”sati-ja” v ”mindfulness”, saj ”sati” predstavlja veliko več, kakor pa le pozornost, ki je osrednja vsebina čuječnosti oziroma ”mindfulness-a”. Škoda, da je to, v širšem kontekstu izvirnih vsebin budističnih meditacijskih praks, v javnosti slabo poznano. Vzrok je najbrž v tem, da se tuji avtorji ter snovalci raznih delavnic in izobraževanj, ki se razširjajo tudi v slovenski prostor, vnaprej odpovedujejo budističnim vsebinam. Sklepati je da zato, ker lahko na tak način dosežejo večjo populacijo.
Ob poznavanju tematike se je težko izogniti vprašanju, ali ni čuječnost dosegla globalne razsežnosti v smislu številnih raziskav, kongresov in podobnega zato, ker z reduciranjem negativnih posledic stresa obeta optimizacijo siceršnjih človekovih veščin in potencialov – povečanje storilnosti (dobička) oziroma zniževanje zdravstvenih stroškov, predvsem stroškov bolniških odsotnosti. Podoben medijski trušč se je pred časom dogajal tudi z zenom. Kakor da se sodobni človek (vsega) hitro naveliča in vedno znova potrebuje nekaj svežega, drugačnega… Videti je, kakor da je ”mindfulness” bolj tržno blago, ki se s poznavalskim marketingom dobro prodaja, kakor pa nekaj, kar bi zares plemenitilo človeka in človeštvo.
ČUJEČNOST in zen? Praksa pozornosti ni edini element zenovske meditacije. Enako pomembna sta ljubeča vztrajnost in predanost (temu) trenutku, vsemu, kar se v procesu meditacije pojavi znotraj in zunaj praktikanta. Praktikant se temu, kar v meditaciji pozorno zaznava, nekako tudi v polnosti predaja. Ničesar ne odriva, bolj dovoljuje in sprejema, da je vse, kar je – takšno, kakršno je, ne glede na to, kaj je. Na ta način razvija odnos ljubečnosti najprej do samega sebe in posledično do vsega, kar ga obkroža. Tako lažje, samo od sebe, ”odide”, kar ima za oditi, in ”pride”, kar ima za priti. Poudariti je potrebno, da ne gre za slepo prepuščanje, ampak nekakšno srčno predajo polnosti doživljanja izkustva in hkratno ohranjanje pozornosti. Sočutje je stanje duha, ki se v tem procesu pričenja vzpostavljati samo od sebe in se ga ni mogoče naučiti na raznih tečajih, celo tečajih ”čuječnosti” ne. Posledično so tudi praktikantova vsakodnevna ravnanja in odnosi manj impulzivni in manj egocentrični. Gre za procese, o katerih je težko govoriti, mogoče pa jih je izkušati. Potrebna je le predana praksa, ki pa brez ustreznega razumevanja (zakaj tako) ne more biti učinkovita.
Zen meditacija je pravzaprav proces življenjskega zorenja praktikanta in hkrati izražanje njegove resnične narave, ki v povezanosti vseh in vsega, predstavlja odprto širjavo, kjer je prostora za vse, kar je, takšno, kakršno je – ”znotraj” in zunaj praktikanta. Instant meditacijski tečaji in delavnice so lahko s svojimi obljubami privlačni, težko pa je pričakovati trajnejše učinke, saj razen metodologije, kako uriti pozornost, večinoma ne vsebujejo prej naštetih elementov. Kontinuirana zen ali druga podobna meditacijska praksa podprta z usposobljenim učiteljem in s skupnostjo praktikantov, ki delijo izkušnje, omogoča zares trajne učinke. V Zen centru Srce tišine, ki deluje že več kot desetletje, je takšna nereligiozna in neideološka, a ljubeča praksa, na voljo vsakomur.
O zen meditaciji so povedali:
»Dolgo je bilo že tega odkar sem kot otrok zaznaval sebe in okolico brez predsodkov, sodb, le kot opazovalec. Skozi zazen pa sem to svojo pozabljeno sposobnost ponovno odkril.« Matic