Meditacijo lahko označimo kot nekakšno notranjo aktivnost, s katero človek na povsem individualen in njemu svojstven način uravnovešeno staplja dva, na prvi pogled zelo različna, sicer pa povsem soodvisna vidika, to je zunanje in notranje, telesno in duhovno. Vsekakor ne gre za običajno razmišljanje na način, ki nam je blizu in smo ga vajeni. To je, da si svet, pojme, predmete ali odnose v sebi najprej enostransko podredimo, jih postavimo v središče in nato opazujemo, ocenjujemo oziroma sodimo. Prav tako tudi ne gre za to, da se v meditaciji enostransko prepuščamo trenutnim čustvom in razpoloženjem.
Pri meditaciji gre bolj za poglabljanje in razširjanje vsakdanje zavesti, ne pa za njeno preseganje! Tisti, ki skozi meditacijo iščejo ali stremijo za nekakšno blaženostjo in “nadnaravnimi” stanji, ne storijo zase nič kaj trajno koristnega. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svoje telo, svojega duha in um, s čemer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Hkrati pa je res, da bolj ko je človekova vsakdanja zavest (tudi s pomočjo meditacije) poglobljena, subtilnejša so spoznanja o življenju, o sebi in svetu. To je le nekaj najbolj splošnih osnov, ki so potrebne za komunikacijo o meditaciji.
Potrebno je tudi omeniti, da je večina, če ne vseh meditacijskih tehnik in pristopov, le nekakšna past, začetniški ”trik” za umiritev uma, da bi se lahko vzpostavila trajna harmonija duševno-čustvenega, intelektualnega in telesnega. Ta harmonija je podlaga za resnično meditacijo, ki je nekaj, kar se pri iskalcu ”zgodi”, nekaj, kar dozori in česar ni mogoče uokviriti v formo ali metodo. Takrat posameznik preseže svoj mali jaz, njegov um pa nekako ”zdrsne” v Srce.