Čuječnost ali pozornost?

Beseda ”mindfulness” se iz angleškega v druge jezike običajno prevaja iz opisa, ki ga je med prvimi uvedel ameriški avtor J. K. Zinn. Na kratko in poenostavljeno – gre za pozorno zavedanje doživljanja trenutka, v katerem smo duševno in telesno, brez našega vpletanja ali presojanja. Na področju osebne rasti oziroma na področju preprečevanja škodljivih posledic stresa in drugih bolezni sodobne družbe je to postal trend svetovnih  razsežnosti. Tudi v Sloveniji. Skorajda ni intelektualca, terapevta, psihoterapevta oziroma mnogih, ki delajo z ljudmi, da pri svojem delu ne bi omenjali pomena čuječnosti.

Palijski izraz za eno izmed vsebin pri dvatisočpetstoletni budistični meditativni praksi oziroma nauku se imenuje SATI in ima izvor v sanskrtskem SMRTI, SMRITI. Kot prevod v angleški jezik se, predvsem v zadnjem času, najpogosteje uporablja izraz mindfulness. Vendar je ta izraz precej neroden in neposrečen, saj zaobjame  le del ”sati-ja”. Korektnejši in tudi vsebinsko precej bližji ”sati-ju” ali ”smrti-ju” je izraz (to remember) – spominjati se. Spominjati česa? Povedano preprosto in poenostavljeno: (nenehno) budno spominjanje občutkov in zaznav, ki se vseskozi pojavljajo v zavesti. In zakaj bi bilo to pomembno? Ker lahko (po budističnem nauku) občutki in zaznave predstavljajo za praktikanta oviro, saj povzročijo različna hrepenenja, ki ga zavedejo in nekako peljejo stran od njegovega osnovnega cilja – to je od osvoboditve. Vendar pa tudi ”sati” predstavlja le del prakse, kjer budistični menih ali laik svoje življenje posveča odkrivanju, kdo je on sam oziroma težnji, da bi se odrešil trpljenja. Eden izmed temeljev Budovega nauka namreč je, da je to življenje trpljenje.

vitazen-siGledano z zornega kota budistične meditativne prakse ima angleški izraz ”mindfulness” bore malo povezave s vsebinsko zelo širokim pomenom prevajane besede ”sati”. Poleg tega pa se tudi avtorji ”mindfulness” tekstov in programov praviloma že vnaprej odpovedujejo budističnim vsebinskim povezavam oziroma se jih glasno otepajo. Je pa angleški ”mindfulness” privlačen in všečen, človeka tudi hitro nagovori.

S slovenskim prevajanjem izraza ”mindfulness” v okviru širšega budističnega konteksta smo se pričeli ukvarjati koncem devetdesetih prejšnjega stoletja, v času ustanavljanja Slovenskega budističnega društva. Še intenzivneje pa kasneje v okviru tega društva, ki je združevalo večino tistih, ki so prakticirali različne oblike budističnih meditativnih praks. Nekako najbližji je ostal izraz čuječnost, vendar pa je potrebno poudariti, da znotraj širšega budističnega konteksta meditativnih praks. Kot osrednjo vrlino, ki vodi k osvoboditvi od trpljenja, budistična praksa neguje pristnejši stik s seboj z nadaljevanjem v sočutje – nesebično občutenje drugih in praktično zavedanje o medsebojni povezanosti vsega. Te izkušnje praktikant prenaša na vsa področja življenja, tudi ko ne meditira. To ga lahko vodi tudi v njegovo lastno osvoboditev in osvoboditev vseh bitij. Lahko bi rekli, da je osrednji namen budističnih meditativnih praks nekakšen uvid v osvobajanje od lastne osebnosti, predvsem pa zorenje k prebujanju sočutja, ki je neločljivo povezano s spoznavanjem lastne biti oziroma življenjskega smisla…

Izraz čuječnost, dovolj všečen za intelektualno komercializacijo, je kot prevod širšega budističnega konteksta ”mindfulness” v slovenskem prostoru ostal – a preoblečen v nova oblačila in osiromašen izvirnih vsebin budističnih meditacijskih praks in nauka.

Če bi bilo dovolj volje in iskrenosti bi morda (predvsem na akademski ravni) sedli in premislili ter izraz za to, kar vsebinsko predstavlja sodobni ”mindfulness” korektneje prevedli – zaradi spoštovanja budističnih meditativnih praks in nauka ter zaradi odnosa do uporabe slovenskega jezika. Palijski ”sati” v okviru celotnega budističnega konteksta praks namreč zaobsega veliko več, kakor le umsko pozornost. Morda bi bilo ustrezneje uporabiti besede pozornost, zavedanje, polna pozornost ali kaj podobnega.

Najbrž je odveč poudarjati, da ima prakticiranje ”običajne, nebudistične” pozornosti v vsakdanjem življenju veliko pozitivnih učinkov. Tudi različne raziskave kažejo, da ljudje, ki so pozorni nase in na doživljanje sveta, lažje regulirajo svoja čustva, so bolj umirjeni, lažje sprejemajo sami sebe takšni kot so, lažje premagujejo tesnobo in depresijo, če naštejemo le nekaj izmed učinkov. Opažati je, da tak ”mindfulness”, osiromašen globlje izvorne budistične vsebine, prodira v vse pore sodobnih družb, povsod je sprejet. Težko se je znebiti občutka ali pri mnogih ne prav zato, ker so zaslutili, da je lahko sodobni človek s pomočjo te prakse učinkovitejši, manjša stroške dela oziroma prinaša več dobička…

In kako je s tem v zenu? Praksa pozornosti ni edini element pristopa zenovske meditacije. Enako pomembna je celostna predanost (temu) trenutku, vsemu, kar se pojavi. Praktikant se temu, kar pozorno zaznava, na nek način tudi v polnosti predaja. Ničesar ne odriva, bolj dovoljuje, da je vse kar je – takšno, kakršno je. Tako lažje, samo od sebe ”odide”, kar ima za oditi in ”pride”, kar ima za priti. Poudariti je potrebno, da ne gre za slepo prepuščanje, ampak nekakšno ”srčno” predajo polnosti doživljanja izkustva in hkratno ohranjanje pozornosti. Gre za procese, o katerih je težko govoriti, lažje jih je izkušati. Potrebna je le predana vaja.

Tudi ljubeča vztrajnost in predvsem ljubeča notranja naravnanost sta pomembna elementa. Zen meditacija je pravzaprav proces življenjskega zorenja praktikanta in hkrati izražanje njegove resnične narave, ki v povezanosti vseh in vsega, predstavlja odprto širjavo, kjer je prostora za vse kar je, takšno, kakršno je. Tam, kjer je – znotraj in zunaj praktikanta. Tudi pristno sočutje je le stanje duha, ki se lahko pričenja vzpostavljati samo od sebe. Instant ”mindfulness” in podobni tečaji ali delavnice so lahko za vsakogar nekaj zelo dobrega in koristnega, težko pa je pričakovati trajnejše učinke, saj razen metodologije, kako uriti pozornost, ne vsebujejo prej naštetih elementov. Kontinuirana zen (ali druga podobna) ”vadba” podprta z usposobljenim učiteljem in s skupnostjo praktikantov, ki delijo izkušnje, omogoča zares trajne učinke. V Zen centru Srce tišine, ki deluje že več kot desetletje, je takšna praksa, poleg domače, na voljo vsakomur.

O zen meditaciji so povedali:

»Dolgo je bilo že tega odkar sem kot otrok zaznaval sebe in okolico brez predsodkov, sodb, le kot opazovalec. Skozi zazen pa sem to svojo pozabljeno sposobnost ponovno odkril.«  Matic

VITAZEN metoda