Zakaj je um običajno obrnjen navzven in ne navznoter?
Ker je izvor zadovoljstva, ki je človeško gonilo in po katerem vsakdo hrepeni, napačno razumljeno. Imamo vtis, kakor da je zadovoljstvo moč doseči nekje zunaj nas. Verjamemo, da moramo zato, da bi ga dosegli, nekaj storiti ali nekam oditi.
To je temeljna zabloda in prepričanje v tej zablodi, ki usmerja um, da išče zadovoljstvo v zunanjem svetu. In četudi slišimo ali preberemo, da je zadovoljstvo ves čas v nas, da je to pravzaprav naše Sebstvo, naša resnična narava, še zmeraj mislimo, da moramo zato, da bi to odkrili, nekaj storiti. Če že pričnemo ”iskati” znotraj sebe, um ustvari predstavo, da moramo Sebstvo poiskati, ga najti in uloviti, kakor nek objekt, umeščen nekje znotraj nas.
V resnici (kolikor zmorejo besede zaobjeti neopisljivo) pa je um le nekakšna iluzija, naše prepričanje, da moramo nekje iskati – v bistvu pa je vse skupaj (že) naše Sebstvo. Le z vsemi temi delitvami je potrebno prenehati. Zatorej um, kot nekaj ločenega ali samostojnega, kot nekaj, kar bi naj bila ”težava”, pravzaprav sploh ne obstaja. Podobno, ko nekdo v kotu sobe zamenja vrv s kačo in nato išče nasvete, kako to kačo pokončati ali se je znebiti.
ZAKLJUČEK: z umom in Sebstvom (našo resnično naravo) je tako, kakor da bi vneto iskali očala, ki jih imamo ves čas na nosu. Pozorno pregledamo vsak kotiček, in ker jih ne najdemo, smo prepričani, da so izgubljena. Očala so postala objekt, ki smo ga iskali. Med iskanjem očal, pa so bila očala HKRATI tudi to, s čemer smo iskali ta objekt – očala.
”VihangMarg; Siddha Ram., Nissa M.”
No Comments